Okrogla miza na temo družinskih kmetij - Kočevska

V petek, 27.7.2018, ob 9. uri je v prostorih restavracije Marof Kočevje potekal šesti dogodek v sklopu projekta Družinske kmetije – Temelj ekonomskega in socialnega razvoja podeželja.

Definicija družinske kmetije se uporablja v zakonodajnih okvirjih, na žalost pa nimamo osnovne zapisane definicije, ki bi opredelila njen socialnogospodarski in formalnopravni položaj. Pravni okvir torej ni določen, kar je za trdnost in razvoj družinskih kmetij zelo slabo, in nudi državi preveč možnosti za neustrezne prilagoditve in ukrepe.

Naše ozemlje je pretežno podeželsko, o čemer priča tudi dejstvo, da več kot 50 % prebivalstva živi na podeželju. Naše podeželje je v primerjavi s tujino zelo poseljeno. Okoli 80 % slovenskega podeželja pa obdelujejo družinske kmetije. Podeželje pa niso le kmetije, temveč celotna kulturna krajina, njegov videz, poseljenost in nenazadnje turizem, od katerega živi ne le lokalno, temveč tudi celotno slovensko gospodarstvo.

Družinske kmetije skrbijo za videz podeželja – lokalno okolje v veliki meri urejajo namreč prav oni, s čimer dodajajo k javnim dobrinam in s tem prinašajo veliko dodatno vrednost okolju in pri skrbi za okolico razbremenjujejo javne službe.

Iz socialnega stališča pomeni družinska kmetija gospodarstvo, na katerem delajo in živijo dve ali več generacij družinskih članov, ki so med seboj sorodstveno povezani ali poročeni. Družinski člani opravljajo kmečka opravila in s tem posledično zagotavljajo kapital družinskemu kmetijskemu gospodarstvu. Lastništvo in upravljanje družinskega kmetijskega gospodarstva je med generacijami prenosljivo v časovnih presledkih. Na delovnopravnem področju se je kot izhodiščna izpostavila težava statusne neurejenosti kmetijskega gospodarstva, ki je organizirano kot kmetija. Družinske kmetije igrajo bistveno vlogo v pridelavi hrane za lokalno prebivalstvo, česar se vse premalo zavedamo. Lokalna pridelava hrane je bila v vsej zgodovini človeštva strateškega pomena, kar pa danes čedalje bolj izgublja pomen.

Cilj mora biti delo na pomenu in spodbudi pridelave lokalne hrane, ki omogoča kratke dobavne poti, ki so ne samo konkurenčna prednost, temveč omogočajo, da hrana vsebuje vsa potrebna hranila in minerale in s tem prispeva k zdravemu prehranjevanju lokalnega prebivalstva, posledično pa tudi k večjemu zdravju ljudi, ki je prioriteta in hkrati ena največjih dobrin prebivalstva. Minerali, rastline lokalnega okolja, so namreč izrednega pomena, vsebujejo lokalne organizme, ki so jih lokalna telesa navajena – prehranska varnost bi torej tudi morala biti ena izmed ključnih točk razvoja slovenskega gospodarstva.

Po uvodni predstavitvi obravnavane problematike so se nam pri okrogli mizi v razpravi pridružili g. Leon Zemljič, regijski predstavnik SKS, g. Velislav Žvipelj, direktorja Slovenskega regionalno razvojnega sklada, g. Franca Prelesnik, vodje območne enote KGZ Kočevje in g. Rok Rijavec, mladi kmet.

  1. Prelesnik izpostavlja specifiko kočevskega območja, kjer ni veliko zemlje v zasebni lasti, temveč je večina v državni lasti, poleg tega živali na kmetiji ogrožajo zveri. Izpostavlja tudi zmanjševanje števila prebivalstva na določenih območjih njihove regije ter pomanjkljivo infrastrukturo (voda, elektrika, urejene poti), zaradi česar opaža trend, da se mladi težje odločajo za prevzemanje kmetij in ostajanje v regiji. Največji problem v kmetijstvu v tej regiji vidi v tem, da se je število kmetovalcev zmanjšalo, koncentrirala pa se je količina obsega tistih, ki so ostali. Slednje pa postaja problematično za ostale prebivalce, kar pomeni, da bi se morale spodbuditi investicije za postavitev kmetijskih objektov izven naselij in postati nemoteče za okolje.

 

  1. Žvipelj poudarja, da so družinske kmetije v slovenskem povprečju optimum, vendar ne v vseh regijah – manj v kočevski regiji in v Pomurju. V zadnjem času opaža koncentriranje večjih površin, ki so posledica opuščanja dejavnosti manjših in prevzemanje teh površin s strani večjih kmetov. Celoten razvoj podeželja je tisti, ki definira možnosti za obstanek ali razvoj družinskih kmetij, zato skušajo na Skladu, ki je finančna inštitucija, na problem gledati celovito in ga kot takega tudi reševati. Posebej poudarja tudi sodelovanje, ki bi moralo biti med resorji še boljše za dolgotrajni kmetijski uspeh regije. Izpostavlja pa tudi pravočasno ponujanje rešitev v primeru izrednih okoliščin, ki so kmete v zadnjih letih že večkrat prizadele.

 

  1. Rijavec, mladi prevzemnik, ki je kmetijo prevzel pred tremi leti, tudi s pomočjo ukrepa za mlade prevzemnike iz Programa za razvoj podeželja, pravi, da ima poleg osnovne dejavnosti na kmetiji še 5 dopolnilnih dejavnosti. Poudarja, da so premajhni, da bi lahko preživeli brez vseh dopolnilnih dejavnosti, kljub temu da to ni kmetijstvo.

 

  1. Zemljič družinsko kmetijo, s katero se je pred 30 leti začela revitalizacija Kočevja, vidi kot problematično predvsem zato, ker so v tej regiji kmetije v večini zgolj najemniki državne zemlje in si posledično ne morejo ustvariti enakih pogojev, kot si jih lahko kmetje drugje. Na zemljiščih namreč ni vode in ustreznih poti, poleg tega je travinje v večini porabljeno s strani divjadi, s čimer potem ne morejo imeti zadostnega števila glav živine, ki bi bila potrebna za preživetje prave družinske kmetije – torej vsaj 3 oseb, ki so v njej aktivne. Kmetijstvo je poimenoval bolj 'hobi program' kot pa pravo kmetijstvo. Poudarja, da je pomembno v tej regiji urediti lastništvo zemlje, želi si več razumevanja s strani države, kajti brez tega v tej regiji družinske kmetije ne bo več.

 

V vsesplošni razpravi so udeleženci poudarili, da je črpanje subvencij velikokrat onemogočeno oziroma oteženo. V tem pogledu si želijo večje podpore s strani države, kajti kot najemniki kmetijskih zemljišč investicijskih kreditov ne morejo dobiti, kar jim onemogoča črpanje povratnih sredstev. S tega vidika vidijo dolgoročni propad družinskih kmetij.

 

 

Šesta okrogla miza se je zaključila s sklepnimi mislimi in zaključki, ki bodo pomagali projekt voditi dalje in ga usmeriti na pot rešitve najbolj problematičnih področij, za kar si prizadevamo s samim projektom.


Nazaj